Omemba: Josip Vidmar

»Za današnji čas nepojmljivo dobro organizirani partizanski tiskarski in kurirski mreži, kar štiri leta okupiranim, a kljub temu nezlomljivim prebivalcem in prebivalkam Ljubljane.«

»Z dogodkom se želijo pokloniti predvsem ljudem, ki so v oblastniških interpretacijah zgodovine – tudi filmskih – ostali spregledani in instrumentalizirani.«

»Pri nas ni dvoma, da je do osvoboditve Ljubljane prišlo šele 9. maja, saj so se srditi boji med partizanskimi enotami in okupatorskimi silami kljub kapitulaciji nadaljevali do 3. ure zjutraj.«

»Te zmage se nikakor ne smemo sramovati, ampak jo moramo slaviti v njeni pravi luči.«

»Z dogodkom se želimo pokloniti predvsem ljudem, ki so v oblastniških interpretacijah zgodovine – tudi filmskih – ostali spregledani in instrumentalizirani.«

»Odločitev za upor proti okupatorju največja odločitev tistega časa, ki ni bila lahka niti preprosta.«

»Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila.«

»Ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo?«

»Zato so obsodbe vredna dejanja nekaterih, ki zmanjšujejo pomen kulture in umetnosti.«

»Narod brez lastne kulture je kot drevo brez korenin, veni izgubljen v času in prostoru.«

»A resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev.«

»Nikoli uresničena uprizoritev na Plečnikovem stadionu.«

»Odpiral je tabuje in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.«

»Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja.«

»Josip Vidmar je uvrstil Dušana Jovanovića med 'kulturne teroriste'.«

»Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.«

»Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.«

»Resnično ozadje vsega tega Kregarjevega 'iskanja' ni prekipevajoč in v vse strani kompliciran temperament, ki bi bil poln problematike in napetosti našega časa, temveč je ravno nasprotje vsega tega: puščoba, praznost in dolgčas, ki si namesto skromnega umetniškega zadoščenja, kakršnega mu upodabljanje življenja in stvari brez strasti ne more nuditi, išče nadomestila v artističnih novotarijah, trikih in modnih fintah.«

»Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu.«

»Kipar Stojan Batič se je denimo spominjal, da je Kregar kot duhovnik poročil Zdenka Kalina, Marij Pregelj pa je ob tej priložnosti igral na harmonij.«

»Ah, vse to bo pokril sneg.«

»Kako ga lahko tikaš?«

»Gospod Vidmar, prepovedali so mi intervju z vami.«

»Izmisli si kar koli, da ti je umrla mama, da si zbolel, da si imel prometno nesrečo, samo ne hodi k Vidmarju in ne delaj intervjuja z njim.«

»Zakaj se me bojiš?«

»Vedno sem ujet med dimenzijo brbljavosti, ki jo ljubijo intelektualci, in med obupom nezmožnosti jezika, da izrazi katero koli dimenzijo.«

»Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!«

»Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran.«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Slovenci imajo svojo državo zaradi jezika.«